PRIMER GLAVATE KARETE KOT OPOZORILO O NEUČINKOVITEM IZVAJANJU ZAKONODAJE
(Objavljeno na prošnjo društva Društvo za dobrobit živali AniMa)
Pred dnevi smo izgubili še eno zaščiteno morsko želvo, glavato kareto (Caretta caretta), najdeno v Kopru, ki je podlegla posledicam poškodb. Imela je poškodbe na glavi in plavutih, kar je žal pogosta posledica trkov s čolni ali zapletanja v ribiške mreže. Ta smrt ni zgolj tragedija za samo žival, temveč tudi zaskrbljujoč pokazatelj pomanjkanja učinkovitega sistema za pomoč zaščitenim prostoživečim vrstam.
Poškodovana želva ni imela možnosti preživetja, saj v Sloveniji ni ustreznih kapacitet za nujno oskrbo takšnih živali. Zaščita morskih želv in drugih ogroženih vrst postaja vse bolj pereč problem, predvsem zaradi pomanjkanja rehabilitacijskih sistemov, ki bi omogočili hitro in strokovno pomoč. V državi namreč ni posebnih centrov za oskrbo prostoživečih živali, kot so morski sesalci, ptice in plazilci, niti uradne organizacije z dovoljenji in zmogljivostjo za sprejem poškodovanih zaščitenih vrst. Zaradi tega v praksi ne obstaja centraliziran sistem, ki bi lahko nudil ustrezno oskrbo, kar pogosto vodi v nepotrebno smrt živali, ki bi jih ob pravočasni intervenciji lahko rešili.
Morske želve, med njimi glavata kareta (Caretta caretta), so v EU in Sloveniji strogo zaščitene z obsežno zakonodajo. Ključni predpis je Direktiva o habitatih (92/43/EGS) , ki vrsto uvršča med zaščitene vrste v Prilogi II in IV. Države članice morajo določiti posebna varstvena območja in prepovedati namerno ujetje, usmrtitev, motenje, uničenje habitatov ter trgovino.
Dopolnjuje jo konvencija CITES , ki v Prilogi I določa popolno prepoved mednarodne trgovine z osebki in njihovimi deli, kar je v EU preneseno z Uredbo (ES) št. 338/97 . CITES zahteva, da države vzpostavijo sisteme za obravnavo poškodovanih ali ogroženih živali, vendar v Sloveniji, kjer smo priča pomanjkanju ustreznih rehabilitacijskih centrov in organizacij, živalim v stiski ni zagotovljena potrebna pomoč. Bernska in Barcelonska konvencija dodatno zavezujeta države k strogi zaščiti in izvajanju posebnih ukrepov za ohranitev te ogrožene vrste.
V Sloveniji Zakon o ohranjanju narave in Uredba o zavarovanih prostoživečih vrstah določata, da je glavata kareta zavarovana, zato so prepovedani ulov, poškodovanje, motenje ali posedovanje osebkov ter uničenje njihovega življenjskega okolja.
Ti mednarodni in evropski dokumenti skupaj s slovensko zakonodajo vzpostavljajo celovit okvir za varstvo morskih želv in njihovih habitatov, vendar njihova dejanska učinkovitost v praksi ostaja odvisna od izvajanja in odzivnosti pristojnih organov.
Čeprav zakonodaja takšno varstvo predpisuje, se v praksi pogosto dogaja, da so posamezniki, ki želijo pomagati, obravnavani kot kršitelji, medtem ko pristojni organi ne zagotovijo ustrezne oskrbe. Takšne razmere razkrivajo resno vrzel med predpisi in njihovo dejansko uresničitvijo.
V praksi je skoraj nemogoče ustrezno ukrepati ob najdbi ogrožene živali v stiski. Pri poškodovanih morskih želvah ni nobene izvedljive poti za pomoč, posamezniki, ki želijo posredovati, pa se srečujejo z birokratskimi ovirami. Veterinarske inšpekcije pogosto reagirajo prepozno ali pa nadzor usmerjajo v tiste, ki poskušajo žival rešiti, namesto v tiste, ki so povzročili škodo.
V Sloveniji so za zaščito prostoživečih živali pristojne državne institucije, med njimi Ministrstvo za okolje in prostor, ki sprejema in izvaja predpise o varstvu narave in zaščitenih vrst, kot so morske želve. Kljub temu v praksi pogosto primanjkuje ustreznih ukrepov in rehabilitacijskih centrov za oskrbo poškodovanih živali. Tako kljub zakonodaji, ki bi morala zagotavljati zaščito ogroženih vrst, Ministrstvo za naravne vire ne zagotavlja sistema za pomoč v primeru poškodb zaščitenih živali, kar vodi v pomanjkanje dejanskih ukrepov za ohranjanje teh vrst v naravi.
Zavod za varstvo narave spremlja in upravlja habitate ter pripravlja strategije ohranjanja vrst, vendar zaradi omejenih kapacitet in birokratskih postopkov težko ukrepa. Veterinarska inšpekcija pod Ministrstvom za kmetijstvo pa je pristojna predvsem za domače živali in ne zagotavlja neposredne pomoči pri oskrbi divjih in zaščitenih vrst.
Za učinkovito zaščito zaščitenih vrst moramo v Sloveniji omogočiti pravočasno in ustrezno pomoč poškodovanim zaščitenim živalim. Za izboljšanje tega stanja bi bilo nujno vzpostaviti specializirane rehabilitacijske centre, usposobiti veterinarje za obravnavo poškodovanih prostoživečih živali ter vzpostaviti jasne in učinkovite postopke za reševanje ogroženih vrst.
Pomembno bi bilo tudi zagotoviti, da bi bili odgovorni organi, kot sta Zavod za varstvo narave in Ministrstvo za naravo in prostor, v tesnem stiku s civilno družbo in nevladnimi organizacijami, da bi omogočili hitro odzivanje in ukrepanje v primeru poškodovanih zaščitenih živali.
Društvo za dobrobit živali AniMa
